Polhograjsko hribovje

V objemu strmih bregov in ozkih dolin

Lovišče

Meja lovišča Lovske družine Polhov Gradec poteka od tromeje lovišč (LD Škofja Loka, LD Medvode in LD Polhov Gradec) na grebenu med Velikim in Malim Toščem (GK: 448290 106015), kjer greben zavije proti jugu in teče meja lovišča proti jugu po stezi na Mali Tošč, ter naprej po grebenu do domačije Gonte (GK: 448781 105222). Od Gont zavije meja lovišča po poti proti zahodu do grebena in se od tu spusti v jugozahodni smeri v graben in od tu gre meja lovišča dolvodno po pritoku Velike Božne po Mačkovem grabnu do Velike Božne in po njej do Gradaščice. Od sotočja Velike Božne in Male vode teče meja lovišča dolvodno po Gradaščici približno 300 m (GK: 447535 101803), kjer zavije proti jugozahodu in od tu teče meja lovišča po pobočju navzgor v smeri poti na Škofije do vrha grebena, ter po grebenu do omenjene domačije. Meja od domačije teče dalje proti jugu, vzhodno od Škofijskega hriba, zahodno okrog domačije Goder do njene južne strani, od tu pa proti jugu čez graben, na drugi strani pa po grebenu na Kosov grič (GK: 447319 100781). Od tu teče meja dalje v jugozahodni smeri po grebenu na vrh Visokega hriba (GK: 446926 100207). Od tromeje lovišč (LD Škofja Loka, LD Medvode in LD Polhov Gradec) na grebenu med Velikim in Malim Toščem (GK: 448290 106015), se meja nadaljuje po robu na vrh Tošča, navzdol po robu na Selo, Bezje in po robovih proti Alčevi dolini, po zahodnem robu parcele št. 1033, čez Alčevo dolino na rob nad Rožnikom, nato levo po robovih čez Kopačev vrh, Ostrež na Prosenov grič in po katastrski meji do tromeje k.o. Črni vrh, Kovski vrh in Staniše (GK: 442400 106438). Meja lovišča od tu naprej teče po južni meji k.o. Kovski vrh in po vzhodni meji k.o. Lučine do Lomovcovega znamenja (GK: 439053 103042). Naprej teče meja lovišča proti jugovzhodu po poti približno 440 m in nato po grebenu do ceste Planina nad Horjulom – Režonja, po tej cesti do Režonje in do blagega ovinka pod hribom Špilj, kjer meja lovišča zapusti cesto in teče dalje po grebenu preko domačije Malovrh. Od domačije Malovrh gre mej lovišča naprej v dolino do ceste Butajnova – Srednji vrh, jo preči in se priključi na mejo med k.o. Butajnova in k.o. Setnik. Od tu naprej se nadaljuje meja lovišča proti jugovzhodu čez Klešč do potoka Mala Voda pri tromeji k.o. Butajnova, k.o. Setnik in k.o. Vrzdenec (GK: 443488 100164). Od tromeje omenjenih k.o gre meja dolvodno po Mali Vodi približno 130 m, kjer se podaljša do ceste Kurja vas – Polhov Gradec in teče po omenjeni cesti, kjer zavije proti jugu na Lepinovem mostu (GK: 446293 100671) in poteka v ravni liniji na domačijo Lepin. Od domačije Lepin gre meja lovišča v jugozahodni smeri po grebenu na močnejši greben med vrhoma Greben in Visoki hrib, ter po tem grebenu proti severozahodu na vrh Visokega hriba (GK: 446926 100207).

GK – geokoordinata
k. o. – katastrska občina

Lovišče obsega
4645  ha

Najvišja točka je
Tošč - 1021 m.n.m.

4 Lovski revirji

Lovišče Lovske družine Polhov Gradec. Večina lovišča se nahaja v Krajinskem parku Polhograjski Dolomiti


Živalski svet

Na območju lovišča Lovske družine Polhov Gradec so prisotne naslednje pomembne lovne vrste divjadi:

Srna

Srna (Capreolus capreolus) je najmanjši predstavnik družine jelenov (Cervidae), ki živijo pri nas. Srnjad je prisotna vse od nižin do visokogorja. Pojavlja se predvsem v listnatih in mešanih gozdovih, kjer se pojavljajo gozdne presvetline s podrastjo. Zelo rada se zadržuje predvsem v območju gozdnega robu, v bližini travnikov in poljedelskih površin. Po načinu prehranjevanja je srnjad visokospecializiran izbiralec, saj se prehranjuje z energetsko bogatejšimi deli rastlin, kot so listi, cvetovi, zelišča, popki in plodovi dreves. Obdobje razmnoževanja imenujemo prsk in pri nas poteka praviloma od konca julija do druge polovice avgusta. Pri srnjadi je značilna posebnost v razvoju zarodka – odložena implatacija, pri kateri se oplojeno jajčece začne razvijati intenzivneje, v zadnjih petih mesecih brejosti. Brejost traja okoli 9 mesecev. Srna poleže enega do tri mladiče, najpogosteje pa dva mladiča v maju ali juniju.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je srna glede na relativno številčno prisotnost zelo pogosta vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja in enakomerno razporejena v prostoru.

Viri: Krže B. 2000. Srnjad: biologija, gojitev in ekologija. Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 271.

Krže B. 2012. Evropska srna (srnjad) (Capreolus Capreolus). V: Divjad in lovstvo. Leskovic B.(ur.), Pičulin I. (ur.). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 496–513.

Gams

Gams (Rupicapra rupicapra) je pri nas dobro razširjena vrsta, ki živi praviloma v sredogorju in visokogorju, prisoten pa je tudi v alpskih predgorjih, planotah in nekaterih nižje ležečih predelih. Je izrazito dnevna divjad, ki se navadno pase zjutraj ali pozno popoldne. Specifika vrste je, da je gams poleti rumeno do rumeno sivo obarvan, v zimski dlaki pa je temno rjav do črn. Glava je svetlejša z izjemo črne obrazne »vajeti«, ki z leti izgublja kontrast. Prehrana je odvisna od življenskega prostora in letnega časa, pretežno se prehranjuje z travami, zelišči, poganjki listavcev in iglavcev ter grmičevjem. Koze z kozliči s praviloma združujejo v trope, mladi kozli se prav tako lahko združujejo v trope, medtem ko so odrasli kozli samotarji. Odrasli kozli se tropom koz pridružijo v času prska. Prsk poteka navadno od sredine novembra do sredine decembra. Koza je breja okoli 5 mesecev in praviloma poleže enega kozliča.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je gams glede na relativno številčno prisotnost pogosta vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja in krajevno razporejena v prostoru.

Viri: Mehle J. 2012. Gams (Rupicapra rupicapra). V: Divjad in lovstvo. Leskovic B. in Pičulin I. (ur.). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 517–522.

Muflon

Muflon (Ovis amon musimon) za razliko od vseh ostalih naštetih vrst, ki so domorodne, predstavlja tujerodno vrsto. Po drugi svetovni vojni je bil naseljen tudi na območje lovišča Lovske družine Polhov Gradec. V Sloveniji ga najdemo predvsem v sredogorju, kjer rad zaseda prisojne lege zlasti v zimskem času. Pogosto ga najdemo v mešanih gozdovih, kjer se prehranjuje z objedanjem poganjkov, listja in gozdnimi plodovi. V jutranjih in večernih urah prihajajo na pašo, kjer se prehanjujejo s travami in zelišči. Praviloma trope sestavljajo ovce z jagnjeti in mlajšimi ovni. Srednje stari ovni se držijo skupaj in oblikujejo posamezne trope, medtem ko so starejši ovni samotarji, ki se pridružijo tropu v času prska. Obdobje razmnoževanja, ki ga imenujemo mrk, poteka od sredine oktobra do sredine novembra. Ovce so breje okoli 5 mesecev in praviloma poleže enega, redkeje dva mladiča.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je muflon glede na relativno številčno prisotnost pogosta vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja, vendar krajevno razporejena v prostoru.

Viri: Mehle J. 2012. Muflon (Ovis amon musimon). V: Divjad in lovstvo. Leskovic B. in Pičulin I. (ur.). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 526–529. 

Divji prašič

Divji prašič (Sus scrofa) je zelo prilagodljiva vrsta, ki zaseda predvsem listnate in mešane gozdove, kjer je v jesenskem času veliko gozdnega obroda. S spremembo kmetijstva in komasacijami, obsežnimi monokulturami je postal divji prašič divjad kulturne krajine. Mladiči divjega prašiča so prve 4 mesece značilno progasto obarvani, omenjen proge ostanejo prisotne tudi po jesenskem prebarvanju do naslednje pomladi, ko preide barva kožuha v rjavo barvo. Čez dan se zadržujejo v goščavah, mladih gozdnih sestojih ali trstičevju, kjer ležijo in počivajo. So nočno aktivni in pogosto se radi kalužijo v mlakah. Škodo povzročajo na kmetijskih površinah z ritjem po travnikih, kjer iščejo čebulice, deževnike in druge ličinke. V poletnem času običajno povzročajo škodo tudi na kmetijskih kulturah na njivah in poljih. Živijo v tropih, ki jih navadno oblikujejo svinje z mladiči, tropi enoletnih živali, odrasli mejasci se pridružijo tropom v obdobju razmnoževanja, katermu pravimo buk. Buk poteka praviloma v decembru in januarju. Divja svinja po približno 4 mesecih poleže do 8 mladičev.

 V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je divji prašič glede na relativno številčno prisotnost pogosta vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja in enakomerno razporejena v prostoru.

Viri: Krže B. 2012. Divji prašič (Sus scrofa). V: Divjad in lovstvo. Leskovic B. in Pičulin I. (ur.). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 467–478. 

Navadni jelen

Navadnega jelena (Cervus elaphus) uvrščamo med telesno največje primerke med jeleni. Prvotno je poseljevala jelenjad stepe in odprte gozdne pokrajine, vendar se je s časoma začela gibati pretežno v gozdovih. Na Slovenskem je bila jelenjad konec 18. stoletja praktično iztrebljena. Značilnost vrste je, da se navadno giba v tropih. Jelenjad poseljuje od nižin, sredogorij vse do visokogorij. Prehranjuje se z rastlinsko hrano, predvsem s travami, zelišči, če ima na voljo tudi s poljščinami, grmovnimi in drevesnimi vrstami, popki, plodovi, mahovi ter lišaji. Delež prehrane se sezonsko spreminja. Ponekod lahko prihaja tudi do lupljenja drevja predvsem v zimskem času na zimovališčih jelenjadi. Obdobje parjenja imenujemo ruk, ki se navadno začne intenzivneje v drugi polovici septembra. Brejost pri košuti traja približno 8 mesecev in pol. Praviloma košuta povrže enega teleta v maju ali začetku junija.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je navadni jelen občasno prisoten, glede na relativno številčno prisotnost je zelo redka vrsta, z stabilnim – nihajočim trendom in enakomerno razporejena v prostoru.

Viri:Hafner M. 2008. Jelenjad: Zgodovina na Slovenskem, Ekologija, Upravljanje. Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 430 str.

Jazbec

Jazbec (Meles meles) je največji predstavnik kun pri nas in je prisoten na celotnem ozemlju naše države. Živi v gozdovih, navadno ne daleč od travnikov in polj. Za domovanje si izkopljejo v bregu rove – jazbine, kateri so dolgi tudi do 10 m in segajo v globino do 4 m. V notranjosti jazbine si napravijo razširitev, ki ga imenujemo kotel, v katerega nanosijo listje, mah, suho travo in tu se zadržujejo večino dneva, ponoči pa so aktivni. Prehranjuje se z žuželkami, deževniki, plazilci, ptičjimi jajci, mladimi talnimi ptiči in malimi sesalci. Prehrana je tudi sezonsko obarvana glede na razpoložljivost prehranskih virov. V prehrani jazbeca so zastopani tudi gozdni sadeži, koreninice, gomolje, lešnike, sadje, gobe in drugo rastlinsko hrano. V nočnem času pogosto obiskujejo vrtove in polja, kjer se prehranjujejo s poljščinami. Z razliko od drugih zveri, jazbec nima natančno določenega paritvenega obdobja, ampak se lahko pari kadarkoli v letu, običajno pa med februarjem in majem. Posebnost je odloženo obdobje razvoja zarodnih celic od 2 do 10 mesecev. Brejost traja okoli 7 tednov, vsi mladiči pa se skotijo v približno enakem obdobju leta. Jazbica skoti od 2 do 6 mladičev.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je jazbec glede na relativno številčno prisotnost  pogosta vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja in enakomerno razporejena v prostoru.

Viri: Leskovic B. 2012. Jazbec (Meles meles). V: Divjad in lovstvo. Leskovic B. in Pičulin I. (ur.). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 433–435. 

Lisica

Podobno kot jazbec je tudi lisica (Vulpes vulpes) pri nas splošno razširjena po vsej državi. Pogosto jo srečamo  v gozdovih, kateri so v bližini kmetijskih površin, še zlasti rada se zadržuje na zaraščujočih se posekah, saj tam najde bogato prehransko ponudbo. Lisica se prehranjuje predvsem z vretenčarji, kjer glavnino prehrane zasedajo mali sesalci – glodalci in tudi z nevretenčarji – z deževniki, žuželkami, mehkužci, ter s sladkovodnimi raki. V prehrani lisice so zasledili mladiče srnjadi, poljskega zajca, fazane, poljske jerebice, ribe, žabe in mrhovino. Od rastlinske hrane je bila v prehrani lisice še trava, jagodičevje in sadje. V nočnem času pogosto zahaja v bližino človeških bivališč. V februarju paritev lisic doseže višek, brejost pri lisici traja 50–56 dni in poleže v povprečju 5 mladičev. Mladiče vzrejajo v lisičinah, ki si jih ustvarijo v zapuščenih jazbinah ali pa si rove izkopljejo same. Ne redko si delijo bivališče delijo z jazbecom.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je lisica glede na relativno številčno prisotnost  pogosta vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja in enakomerno razporejena v prostoru.

Viri: Leskovic B. 2012. Lisica (Vulpes vulpes). V: Divjad in lovstvo. Leskovic B. in Pičulin I. (ur.). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 419–422. 

Kuna belica

Kuna belica (Martes foina) je splošno zastopana vrsta pri nas in je razširjena po vsej državi. Najdemo jo predvsem na območju gozdnega roba, v goščavju, gozdu, pa tudi v ravninskem in močvirnatem svetu. Ne redko se zadržuje v bližini človeških prebivališč, kjer si išče hrano in prebiva na podstrehah in kmetijskih poslopjih. Najdemo jo lahko tudi v opuščenih rovih drugih živali, kamnitih krašhih suhozidih, kupih vejevja in podobnih skrivališčih. Poleti se selijo na daljše razdalje. Odlično plezajo, vendar se gibljejo več po tleh v primerjavi s sorodno kuno zlatico. Ustalijo se le v času vzreje mladičev. Parjenje pri kuni belici poteka julija in avgusta, sledi odložena implantacija zarodkov, ki traja 8 do 9 mesecev in v zadnjih 2 mesecih se plodovi intenzivno razvijejo. Izjemoma se lahko parijo tudi januarja ali februarja, vendar v tem času odložene implantacije ni. Mladiči se skotijo aprila ali maja in kuna belica poleže v povpečju od 3 do 5 mladičev. Prehranjuje se predvsem z malimi sesalci, žuželkami, ptiči, ptičjimi jajci, žabami in kuščaricami. Večji delež v prehrani zaseda rastlinska hrana, predvsem jagodičevje in sadje v primerjavi s kuno zlatico. Je izrazito nočna vrsta.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je kuna belica glede na relativno številčno prisotnost pogosta vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja in enakomerno razporejena v prostoru. Nekoč je bil kunji kožuh zelo cenjen, danes pa ni več veliko zanimanja za lov na omenjeno vrsto.

Viri: Leskovic B. 2012. Kuna belica (Martes foina). V: Divjad in lovstvo. Leskovic B. in Pičulin I. (ur.). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 441–443. 

Kuna zlatica

Kuna zlatica (Martes martes)poseljuje skoraj celotno Slovenijo z izjemo južnega dela Primorske ob morski obali. Živi v obsežnih listnatih in iglastih gozdovih od nižin vse do visokogorij. Svoj brlog si navadno uredi v duplih ali votlih drevesih. Domovanje si uredi tudi v zapuščenih večjih ptičjih grezdih ujed ali  veveričjem gnezdu. Je odlično prilagojena za plezanje in skakanje po drevju. Je pretežno nočna zver, čeprav je aktivna tudi v dnevnem času. Za kuno zlatico je značilno pogosto selitveno življenje, ustali se le pri vzreji mladičev. Paritev in razmnoževanje je podobno, kot pri kuni belici. Z odloženo implantacijo traja celotno obdobje brejosti 230 do 270 dni. V aprilu ali maju skoti kuna zlatica 2 do 4 mladiče. Po prehrani je kuna zlatica bolj mesojeda od kune belice. Prehranjuje se predvsem z malimi sesalci – glodalci, polhi in vevericami. V prehrani kune zlatice so zastopani tudi žuželke, ptiči, ptičja jaca, žabe, kuščarice in v manjšem selu jagodičevje, gobe in gozdni sadeži.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je kuna zlatica glede na relativno številčno prisotnost pogosta vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja in enakomerno razporejena v prostoru. Nekoč je bil kunji kožuh zelo cenjen, danes pa ni več veliko zanimanja za lov na omenjeno vrsto.

Viri: Leskovic B. 2012. Kuna zlatica (Martes martes). V: Divjad in lovstvo. Leskovic B. in Pičulin I. (ur.). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 439–440. 

Poljski zajec

Poljskega zajca (Lepus europaeus) lahko najdemo po celotni Sloveniji od morja do zgornje gozdne meje, čeprav so populacijske gostote večje v nižinah – na prepletu manjših gozdičev s travniki in polji. Je rastlinojed, njegovo prehrano sestavljajo trave in kmetijske kulture, pa tudi poganjki, gobe, jagodičevje, plodovi in zelišča. V zimskem času se poveča delež poganjkov in lubja v prehrani poljskega zajca. Pri nas se poljski zajec praviloma razmnožuje od januarja do oktobra. Poljska zajklja je breja 40 do 42 dni, legla si sledijo v razmaku dveh mesecev, zato ima lahko letno tudi do 3 ali 4 legla. Skoti do 5 mladičev, povprečni prirastek zaradi velikih izgub je navadno do 3 mladiče/zajkljo.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je poljski zajec glede na relativno številčno prisotnost pogosta vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja in enakomerno razporejena v prostoru.

Viri: Mehle J. 2012. Poljski zajec (Lepus europaeus). V: Divjad in lovstvo. Leskovic B. in Pičulin I. (ur.). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 551–555. 

Raca mlakarica

Raca mlakarica (Anas platyrhynchos) je razširjena po vsej Sloveniji, vendar je omejena na vodna telesa, kot so potoki, reke, jezera, močvirja, ribniki, opuščeni peskokopi in ostale vodne površine. Prisotna je tudi v središčih mest in do nadmorske višine 700 m. Je družabna vrsta in navadno živi v manjših jatah, spomladi pa se oblikujejo v pare. Prehranjujejo se z vodnim rastlinjem, semenjem in nevretenčarji. Hrano dobi tudi s precejanjem vode skozi plojke, ki so razporejene v notranosti kljuna. Na kopnem se hrani z žiti in koruzo na strniščih po žetvi. Ne redko jo najdemo tudi v gozdu, dlje od vodnega vira, ko pobira želod. Pri raci mlakarici se pari med seboj izbirajo in ostanejo skupaj tudi več let. Samica si po parjenju najde primeno mesto za gnezdenje na tleh ali na kakšni vrbi, navadno ob vodnem viru, čeprav so jo opazili gnezditi tudi daleč stran od vodnega vira. Gnezdo si oblikuje in zgradi iz okoliškega materiala in perja. V gnezdo zvali 10 do 12 jajc smetanaste barve. Vali 28 do 29 dni. Mlade račke že takoj sledijo raci, so hitri in lovijo različne žuželke. Mlade race vzletijo, ko so stare 7 do 8 tednov.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je raca mlakarica glede na relativno številčno prisotnost, zelo redka vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja in krajevno razporejena v prostoru.

Viri: Krašna E. 2012. Raca mlakarica (Anas platyrhynchos). V: Divjad in lovstvo. Leskovic B. in Pičulin I. (ur.). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 617–620. 

Vrani

V družino vranov uvrščamo vse tri lovne vrste: šojo – Garullus glandarius, srako – Pica pica in sivo vrano – Corvus cornix.

Šoja je naša najpogostejša vrana. Je rjaste barve, peruti so črne z belo liso, značilnimi črno modrimi peresi in črnim repom. Šoja živi v gozdovih, najdemo pa jo tudi v parkih, sadovnjakih in manjših gozdičkih. Prehranjuje se nevretenčarji, semeni, travami in znana je kot plenilka gnezd manjših ptic pevk.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je šoja glede na relativno številčno prisotnost pogosta vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja in enakomerno razporejena v prostoru.

Sraka je dolgorepa vrana s črno obarvanim repom, perutmi in glavo medtem, ko so pleča, ter prsno trebušni del belo obarvani. Temno obarvani deli imajo izrazit kovinski sijaj. Prisotna je v parkih in delno obraščenih površinah. Izogiba se strjenega gozdnega prostora in odprtim površinam. Prehranjuje se s semeni, nevratenčarji, travami, pogosto pa jo vidimo ob cestah, kjer se hrani s povoženimi živalmi.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je sraka glede na relativno številčno prisotnost zelo redka vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja in krajevno razporejena v prostoru.

Siva vrana je največja med lovnimi vrstami vran. Telo pokriva perje sive barve, črna je le po glavi, vratu, perutnicah in repu. Pri nas je siva vrana splošno razširjena vrsta, ki zaseda predvsem nižinske predele. Prehranjuje se z nevretenčarji, plodovi, semeni, travami,  manjšimi živalmi in mrhovino.

V lovišču Lovske družine Polhov Gradec je siva vrana glede na relativno številčno prisotnost, pogosta vrsta, ki je v stabilnem – nihajočem trendu razvoja in krajevno razporejena v prostoru.

Viri: Krašna E. 2012. Vrani – Corvidae. V: Divjad in lovstvo. Leskovic B. in Pičulin I. (ur.). Ljubljana, Lovska zveza Slovenije: 608–611. 

 

 


Preostali živalski svet na območju Polhograjskih dolomitov:

Med relativno visoko biodiverziteto živalstva v Polhograjskih dolomitih lahko najdemo tudi druge nelovne vrste, katere spadajo v večje skupine, redove zveri (Carnivora) – mala podlasica (Mustela nivalis), velika podlasica ali hermelin (Mustela erminea), evropski dihur (Mustela putorius), divja mačka (Felis silvestris). Znotraj reda ptičev pevcev (Passeriformes) so prisotne naslednje družine: sinice (Paridae), muharji (Muscicapidae), povodni kosi (Cinclidae), pastirice (Motacillidae), kraljički (Regulidae), pevke (Prunellidae), lastovke (Hirudinidae), penice (Sylviidae), brglezi (Sittidae), pegami (Bombycillidae), dolgorepke (Aegithalidae), drozgi (Turdidae), srakoperji (Laniidae), stržki (Troglodytidae), ščinkavci (Fringillidae), škrjanci (Alaudidae), škorci (Sturnidae) in vrani (Corvidae). Med drugimi predstavniki ptic najdemo tudi plezálce (Piciformes) – prisoten je veliki detel (Dendrocopos major), siva žolna ali pivka (Picus canus) in zelena žolna (Picus viridis), sove (Strigiformes) – prisotne vrste so lesna sova (Strix aluco), mala uharica (Asio otus) in veliki skovik (Otus scops) in redkeje je prisotna kozača (Strix uralensis); orli in sokoli (Accipitriformes) – prisotne vrste so kanja (Buteo buteo), kragulj (Accipiter gentilis), skobec (Accipiter nisus), postovka (Falco tinnunculus) in sokol selec (Falco peregrinus); golobje (Columbiformes) – prisotne vrste so grivar (Columba palumbus), turška grlica (Streptopelia decaocto) in divja grlica (Streptopelia turtur), močvirniki (Ciconiiformes) – siva čaplja (Ardea cinerea) in črna štorklja (Ciconia nigra), občasno opazimo tudi nekatere predstavnike pobrežnikov (Charadriiformes) – sloka (Scolopax rusticola).

Prisotni so tudi predstavniki redu netopirjev (Chiroptera) - navadni mračnik (Nyctalus noctula), mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros), navadni netopir (Myotis myotis), rjavi uhati netopir (Plecotus auritus), usnjebradi uhati netopir (Plecotus macrobullaris), Savijev netopir (Hypsugo savii), drobni netopir (Pipistrellus pygmaeus), obvodni netopir (Myotis daubentonii) in Natusijev netopir (Pipistrellus nathusii).

V redu ježev (Erinaceomorpha) je prisoten rjavoprsi jež (Erinaceus europaeus).

Od glodalcev (Rodentia) so prisotni navadna veverica (Sciurus vulgaris), podlesek (Muscardinus avellanarius) in gozdna miš (Apodemus sylvaticus).

Prisotni so tudi krti in rovke (Soricomorpha) – navadni krt (Talpa europaea), gorska rovka (Sorex alpinus), mala rovka (Sorex minutus), gozdna rovka (Sorex araneus).

Prisotni so tudi predstavniki nekaterih metuljev (Lepidoptera) – gozdni postavnež (Euphydryas maturna), travniški postavnež (Euphydryas aurinia).

Od plazilcev je prisoten red luskarji (Squamata) – pozidna kuščarica (Podarcis muralis), navadni zelenec (Lacerta viridis), navadni slepec (Angius fragilis), modras (Vipera ammodytes), smokulja (Coronella austriaca), belouška (Natrix natrix) in kobranka (Natrix tasselatta).

Med dvoživkami so zastopani repati krkoni (Caudata) – navadni močerad (Salamandra salamandra), navadni pupek (Triturus vulgaris) in planinski pupek (Triturus alpestris); žabe (Anura) – navadna krastača (Bufo bufo), sekulja (Rana temporaria), zelena rega (Hyla arborea), hribski urh (Bombina variegata) in nižinski urh (Bombina bombina).

Od rib so prisotni krapovci (Cipriniformes) – navadna nežica (Cobitis taenia), velika nežica (Cobitis elongata), podust (Chondrostoma nasus), klen (Squalius cephalus); (Scorpaeniformes) – kapelj (Cottus gobio) in postrvi (Salmoniformes) – sulec (Hucho hucho), potočna postrv (Salmo trutta) in lipan (Thymallus thymalus).

Prisotni so tudi raki, deseteronožci (Decapoda) – navadni koščak (Austropotamobius torretium).

Rastlinski svet

Tudi biodiverziteta rastlinstva je na območju Polhograjskih dolomitov velika. Najdemo lahko številne rastlinske vrste in nekatere izmed njih smo opisali:

Blagajev volčin

Na pobočju Polhograjske Gore - Sv. Lovrenca je bila prvič odkrita in opisana rastlinska vrsta Blagajev volčin (Daphne blagayana). Rastlino je opisal Henrik Freyer in jo v latinščini poimenoval po grofu Blagayu, ki jo je odkril. V botaničnih krogih je bila najdba opisanega volčina hitro razširjena in leta 1898 je Slovensko planinsko društvo vložilo zahtevo za njeno zaščito in ji tudi ugodilo. Je zavarovana rastlinska vrsta. Blagajev volčin je dobil domače ime – rumena jožefca, nekatera bolj znana imena pa so še blagajka, kraljeva roža in beli kozlovec. Polhograjski lovci smo jo vzeli za svojo in jo upodobili na znaku Lovske družine Polhov Gradec.

Tisa (Taxus baccata) raste na področju Polhograjske Gore – Sv Lovrenca in je zavarovana drevesna vrsta.

Na področju Polhograjske Gore – Sv Lovrenca in Polhograjske grmade rastejo tudi naslednje endemične rastlinske vrste: hladnikov grintavec (Scabiosa hladnikiana), kranjski prstnik (Potentilla carniolica) in Fleischmannovo grabljišče (Knautia fleischmanii).

Prisotne so tudi druge zanimive rastline, ki uspevajo na omenjenem področju – dišeči volčin (Daphne cneorum), kranjska lilija (Lilium carniolicum), trizoba kukavica (Orchis tridentata) in cluzijev svišč (Genitana clusii).


Krajinski park Polhograjski dolomiti - KPPD